Ingvar Kamprad je IKEO ustanovil leta 1943 na Švedskem. Takrat je bil star komaj 17 let. Slednja je trenutno v lasti Nizozemske fundacije, vendar še vedno pod nadzorom družine Kamprad.

IKEA je akronim, sestavljen iz inicialk imena in priimka ustanovitelja, sledi inicialka imena vasi v kateri je odraščal (Elmtaryd) in inicialke imena župnije (Agunnaryd – Jug Švedske).

Torej v Italiji je Ikea.  Do vrat slednje se pripeljemo tako da gremo na avtocesto A4 za  Benetke oz. Milano in na izhudu za Villesse zapustimo avtocesto. Pred nami se odpre rumeno modra stavba z napisom Ikea. Skoraj ni variante, da bi lahko zgrešili.

Ikea ima pritličje in nadstropje. V zgornjem najdemo vse v povezavi z opremljanjem stanovanja. Začne se z dnevnimi sobami, počasi se prelije v kuhinje, sledijo spalnice, kopalnice. Res ni je stvari, ki vam ne bi segla v srce, kaj šele v vaš dom.

Praksa je taka, da ko zaključimo z  nadstropjem se odpeljemo v pritličje. Prvo ima štiri dele; restavracije, trgovino s Švedsko hrano, skladišče (kjer si s pomočjo kode lahko poiščemo svojo najljubšo omaro) in del kjer najdemo razne pripomočke za v kuhinjo, sobo, vse do tja kjer vas popelje lastna domišljija.

Zdaj pa se brž po kombi in kam drugam kot v Ikeo. Jaz sem že na poti.

Ikea je namreč odprta vsak dan med 10:00 in 20:00.

Prišlo je novo obdobje. Objela me je izredno pozitivna energija. Prav žarim. Vem, da jo moram dobro izkoristiti. Diploma je že v žepu. Sem pripravnica. Določene obveznosti so še vedno pred menoj. Časa imam še vedno toliko, da lahko naredim nekaj zase in za druge. Sicer  sem vam  dolžna še nekaj dogodivščin iz preteklosti.

Odločila sem se, da z novim letom ponovno začnem sprehajati svoje prstke po tipkovnici s strokovnimi in malo manj strokovnimi vrsticami. Uživajte v branju.

“The best way to predict the future is to invent it.”

Čudovite fotografije si lahko izposodite, ogledate tukaj.

Imamo vsaj majhno žilco za umetnost? 

Če najprej posvetim nekaj besed njej, fantastični ženski. Ime ji je Margareta Bohn in je samska. Živi sama, vendar ima za soseda brata z družino in njeno mamo (Stara je 95 let, govori tekoče angleško, zase poskrbi sama, res je neverjetna). Drugače pa od nje kar žarijo naboji pozitivne energije. Kolikor sem uspela pridobiti informacij o njej, je zelo moderna. Zelo rada potuje, med drugim še vedno smuča. Kar me je pa najbolj presenetlo, je njen študij. Še vedno študira. Za lastno veselje pa se poleg študija uči še italijanščino. Priznati moram, da jo res obvlada. Na njeno željo sva se na najinih srečanjih pogovarjali tudi v italijanščini. Kot za večino starejših žensk je značilno neobvladanje računalnika, ona pri tem nima težav. Sedaj si pa lahko predstavljate kako odprti in prijetni so pogovori z njo.

Do sedaj smo se srečali že trikrat, polg seveda individualnih “zmenkov”. Prvo srečanje smo izvedli v samem mestu, kjer smo bili skupaj na kavi. Sledilo je njeno povabilo na pravo tradicionalno švedsko kosilo. Res okusno, moram pohvaliti da je odlična kuharica. Za predjed nam je pripravila rezine lososa s kruhom pa putrčkom. Glavna jed je bil kuhan krompir v kosih in losov golaž. Kot dodatek pa še ribezova omaka. Za konec pa je sledila jabolčna pita z vanilijevo omako. In kot je v naši navadi nas je po uri klepeta pogostila s kavico. Do sedaj zadnje oz. tretje srečanje smo preživeli zopet v Jonkopingu, kjer je bil “Christmas market”. Dogodek je enodnevni. Običajno, muzej opremijo s stojnicami, kjer se prodajajo samo unikatne stvari. Res nekaj zanimivega. Veliko je tudi poizkušanja različnih jedi. S plačilom vstopnice pa smo dobili še kozarček toplega “gloga” in cimetovih piškotov. Popoldan smo zaključili z obiskom kavarne.

Celotna zadeva mi je zelo všeč, ker se na naših srečanjih izlivajo štiri različne kulture. S pogovori se dotikamo vsega od hrane, navad, običajev, načinov študija,  spoznavanja osebnosti, uporabe humorja,  ….. in hkrati z vsem tem pridobivaš nove prijatelje, zaupanje vanje.  Res je ogromno stvari, ki jih na tak malo drugačen način izkusiš. Dejansko, na tak način izkoristiš čas zelo pozitivno. S tem pa tudi bolje spoznavaš samega sebe.  

Med zanimivejšimi stvarmi, ki sva jih videla se uvršča ogled pivovarne Carlsberg. V njej sva prebila skoraj štiri ure. Bilo nama je v veselje, saj sva se tako izognila vsiljivcu, dežju.

Ob ogledovanju mesta nisva uspela mimo kipa slavnega pisatelja Hansa Christiana Andersena. Saj se še spomnite Cesarjeva nova oblačila.

 Večkrat sva obšla stavbo obdano z logotipi uspešnih podjetij.

Dan za dnem pa sva na poti med hostlom in tramvajem, omenjala in si ogledovala golf igrišče. Zdelo se nama je zelo privlačno za kakšen poskusni udarec. A ni?

Izplačal se je tudi ogled menjave straže pred kraljevo palačo. Pa oglejte si še vi kratek odsek.  Tukaj pa, že skoraj težko najdena, pa le dvakrat obiskana Morska deklica. 

Pogled na opero.

Za konec sva skočila še v muzeja telekomunikacij in pošte.

V sredo 19/9/2007 ob 19 sem vstopila na avtobus poln znanih obrazov (študentje JIBSa). Podali smo se na nočno vožnjo do zahodne Norveške. Natančneje v Bergen, eno izmed najbolj čarobnih mest na zahodu Norveške. Tja smo prispeli ob 9:30, kjer smo se najprej “udobno” namestili; samo torbe smo odložili v neke vrste shrambo hostla. Dan smo si sami organizirali na takšen način kot smo hoteli. S prijatelji iz Španije in prijateljico iz Francije smo se odšli malo potepat po mestu. Dež je padal brez milosti, a mi nismo odnehali. Hodili in ogledovali smo si naravo, morje, stavbe, … Okrog enih smo le prenehali. Odšli smo se malo odpočit in posušit v naš hostel, kjer so nam dodelili sobo. Naša skupina 10. študentov je dobila eno nadstropni apartma s kuhinjo, dnevnico in sobami. V tem času se je vreme spremenilo, posijalo sonce. Ponovno smo se podali novim dogodivščinam na proti. Odšli smo na razgledno točko Bergena. Razgled je bil res enkraten. Preostanek dneva pa smo preživeli v še ne raziskanih kotičklih mesta.

Drugi dan
Dobro jutro smo si voščili že ob 6:30. Po zajtrku smo se odpravili do pristanišča, kjer nas je čakala ladjica. Slednja nas je popeljala na sever do enega največjih fjordov, Sognefjorden. Na ladjici smo preživeli štiri ure in pol. Pristanek smo imeli v Leikangerju. Od tam smo se z avtobusom podali v kamp. Na hitro smo se razkomotili in odšli na daljši sprehod ob vodi. Po poti so nas spremljale ovce. Cilj je bil na hribu, od kjer se je razlegal izjemen pogled na dolino.

Tretji dan

Napočil je za nas najpomembnejši dan, dan, ki smo si ga vsi želeli. Oblečeni v zimska oblačila (smučarska) zaviti v šale, skratka zavarovani pred mrazom smo se z avtobusom podali najprej do “ice” muzeja. Tam smo imeli kratko predstavitev o ledenikih, ledu, snegu in vodi. Sledilo je 15 minut vožnje z avtobusom, nato pa pristanek pred kočo. Vodiči so nas opremili s cepinom in derezami. S temi pripomočki in nahrbtnikom smo hodili uro in pol ob vodi ter po vodi in skalah. Pred skokom na ledenik pa samo si nataknili dereze, vzeli cepin v roke in se pripeli z vrvjo. Vsak vodič je imel za seboj deset študentov. Tri ure smo se sprehajali in plezali po ledeniku. Enkraten občutek. Še posebno po dveh urah hoda, ko ti vodič ponudi vročo čokolado! Prav prileže se. Dan se je zaključil s piknikom ob reki.

Četrti dan

Zadnje jutro na Norveškem se je pričelo ob 8:30. S prijateljico iz Francije sva se zbudili in počistili našo hišico. S skupino smo imeli skupen zajtrk, po katerem smo se z avtobusom odpeljali do najbljižjega pristanišča in nato zopet na ladjico na drugo stran fjorda v Flam. Tam smo si dve uri ogledovali mesto, trgovine,… Sledila je vožnja domov, 13 ur vožnje.

Kdo je izstopal? Kitajci so pisali imena v njihovi pisavi, Korejci so napovedovali prihodnost iz roke (leva je tvoja usoda, desna je sedanjost) , iz kartona ustvarili šablono, kot kaže ena izmed spodnjih slik in sestavljali imena iz črk izrezanih iz papirja.  Nemci so uprizorili Oktoberfest. Slovenci smo potico spekli. Pakistanci so plesali. Turki so imeli eno izmed najboljših sladic. Prav tako moram trdit tudi za Avstralce. Predstavitev drugih držav in podrobnosti pa najdete na spodnjih slikah. Le oglejte si jih.