Naj še vam pokažem kako so pri nas potekale priprave na Halloween. Tokrat z menoj v ozadju.Naj slike spregovorijo!

Imamo vsaj majhno žilco za umetnost? 

Že veš?       Ne? Kaj pa če ne povem?             Potem, seveda ne boš vedel/a.                                                                Odgovor je moja “contact family”.         Tukaj na švedskem, so profesorji, koordinatorji in drugi, ki se potegujejo za naš študente poskrbeli, da nam ni dolgčas. Hkrati pa so to povezali s spoznavanjem kulture, znanja, navad, hrane, itd. Skratka ponudili so nam možnost dodelitve švedske družine.  Tako sem se tudi sama podpisala na list in prevzela odgovnost za druženje z eno izmed njih. Glede na to, da je s pridobivanjem družin velik problem sem bila in sem z določitvijo moje zelo zadovoljna. Contact family je ponavadi sestavljena iz dveh členov. Mene pa je sprejela ženska, stara približno 60 let. Ženska, ki prebiva v Horle-ju, eno uro oddaljenem iz mojega študentskega kraja; Jonkopinga. Pod svoj krov pa ni vzela le mene namreč še dva druga študenta. 

Če najprej posvetim nekaj besed njej, fantastični ženski. Ime ji je Margareta Bohn in je samska. Živi sama, vendar ima za soseda brata z družino in njeno mamo (Stara je 95 let, govori tekoče angleško, zase poskrbi sama, res je neverjetna). Drugače pa od nje kar žarijo naboji pozitivne energije. Kolikor sem uspela pridobiti informacij o njej, je zelo moderna. Zelo rada potuje, med drugim še vedno smuča. Kar me je pa najbolj presenetlo, je njen študij. Še vedno študira. Za lastno veselje pa se poleg študija uči še italijanščino. Priznati moram, da jo res obvlada. Na njeno željo sva se na najinih srečanjih pogovarjali tudi v italijanščini. Kot za večino starejših žensk je značilno neobvladanje računalnika, ona pri tem nima težav. Sedaj si pa lahko predstavljate kako odprti in prijetni so pogovori z njo.

Do sedaj smo se srečali že trikrat, polg seveda individualnih “zmenkov”. Prvo srečanje smo izvedli v samem mestu, kjer smo bili skupaj na kavi. Sledilo je njeno povabilo na pravo tradicionalno švedsko kosilo. Res okusno, moram pohvaliti da je odlična kuharica. Za predjed nam je pripravila rezine lososa s kruhom pa putrčkom. Glavna jed je bil kuhan krompir v kosih in losov golaž. Kot dodatek pa še ribezova omaka. Za konec pa je sledila jabolčna pita z vanilijevo omako. In kot je v naši navadi nas je po uri klepeta pogostila s kavico. Do sedaj zadnje oz. tretje srečanje smo preživeli zopet v Jonkopingu, kjer je bil “Christmas market”. Dogodek je enodnevni. Običajno, muzej opremijo s stojnicami, kjer se prodajajo samo unikatne stvari. Res nekaj zanimivega. Veliko je tudi poizkušanja različnih jedi. S plačilom vstopnice pa smo dobili še kozarček toplega “gloga” in cimetovih piškotov. Popoldan smo zaključili z obiskom kavarne.

Celotna zadeva mi je zelo všeč, ker se na naših srečanjih izlivajo štiri različne kulture. S pogovori se dotikamo vsega od hrane, navad, običajev, načinov študija,  spoznavanja osebnosti, uporabe humorja,  ….. in hkrati z vsem tem pridobivaš nove prijatelje, zaupanje vanje.  Res je ogromno stvari, ki jih na tak malo drugačen način izkusiš. Dejansko, na tak način izkoristiš čas zelo pozitivno. S tem pa tudi bolje spoznavaš samega sebe.  

Bilo je kmalu po obisku Norveške. S Črtom sva se dogovorila za srečanje na Danskem, točneje v njenem glavnem mestu.  Privoščila sva si štiri dnevne počitnice v Copenhagnu. Slednje niso bile ravno obsijane s soncem, vendar sva ne glede na to dobro izkoristila čas. Ob mojem prihodu je bilo mesto že zavito v temo. Kot mini popotnica pa vem, da je potrebno mesto zaužiti tako v času dnevne svetlobe kot v sami temi. Dejansko se tako mesto doživi in okusi. Čar mesta se iz ure v uro namreč spreminja ( različni ljudje, odsev stavb, občutki, opazovanja, …).

Med zanimivejšimi stvarmi, ki sva jih videla se uvršča ogled pivovarne Carlsberg. V njej sva prebila skoraj štiri ure. Bilo nama je v veselje, saj sva se tako izognila vsiljivcu, dežju.

Ob ogledovanju mesta nisva uspela mimo kipa slavnega pisatelja Hansa Christiana Andersena. Saj se še spomnite Cesarjeva nova oblačila.

 Večkrat sva obšla stavbo obdano z logotipi uspešnih podjetij.

Dan za dnem pa sva na poti med hostlom in tramvajem, omenjala in si ogledovala golf igrišče. Zdelo se nama je zelo privlačno za kakšen poskusni udarec. A ni?

Izplačal se je tudi ogled menjave straže pred kraljevo palačo. Pa oglejte si še vi kratek odsek.  Tukaj pa, že skoraj težko najdena, pa le dvakrat obiskana Morska deklica. 

Pogled na opero.

Za konec sva skočila še v muzeja telekomunikacij in pošte.

Nisem pozabila nate dragi blog, ne na vas dragi moji! Vem veliko sem vam še obljubila iz lanskega leta. Mislim pa, da je prišel pravi čas za poravnavo mojih dolgov. Ni kaj, začenjam z izpolnjevanjem!    

Prvi dan

V sredo 19/9/2007 ob 19 sem vstopila na avtobus poln znanih obrazov (študentje JIBSa). Podali smo se na nočno vožnjo do zahodne Norveške. Natančneje v Bergen, eno izmed najbolj čarobnih mest na zahodu Norveške. Tja smo prispeli ob 9:30, kjer smo se najprej “udobno” namestili; samo torbe smo odložili v neke vrste shrambo hostla. Dan smo si sami organizirali na takšen način kot smo hoteli. S prijatelji iz Španije in prijateljico iz Francije smo se odšli malo potepat po mestu. Dež je padal brez milosti, a mi nismo odnehali. Hodili in ogledovali smo si naravo, morje, stavbe, … Okrog enih smo le prenehali. Odšli smo se malo odpočit in posušit v naš hostel, kjer so nam dodelili sobo. Naša skupina 10. študentov je dobila eno nadstropni apartma s kuhinjo, dnevnico in sobami. V tem času se je vreme spremenilo, posijalo sonce. Ponovno smo se podali novim dogodivščinam na proti. Odšli smo na razgledno točko Bergena. Razgled je bil res enkraten. Preostanek dneva pa smo preživeli v še ne raziskanih kotičklih mesta.

Drugi dan
Dobro jutro smo si voščili že ob 6:30. Po zajtrku smo se odpravili do pristanišča, kjer nas je čakala ladjica. Slednja nas je popeljala na sever do enega največjih fjordov, Sognefjorden. Na ladjici smo preživeli štiri ure in pol. Pristanek smo imeli v Leikangerju. Od tam smo se z avtobusom podali v kamp. Na hitro smo se razkomotili in odšli na daljši sprehod ob vodi. Po poti so nas spremljale ovce. Cilj je bil na hribu, od kjer se je razlegal izjemen pogled na dolino.

Tretji dan

Napočil je za nas najpomembnejši dan, dan, ki smo si ga vsi želeli. Oblečeni v zimska oblačila (smučarska) zaviti v šale, skratka zavarovani pred mrazom smo se z avtobusom podali najprej do “ice” muzeja. Tam smo imeli kratko predstavitev o ledenikih, ledu, snegu in vodi. Sledilo je 15 minut vožnje z avtobusom, nato pa pristanek pred kočo. Vodiči so nas opremili s cepinom in derezami. S temi pripomočki in nahrbtnikom smo hodili uro in pol ob vodi ter po vodi in skalah. Pred skokom na ledenik pa samo si nataknili dereze, vzeli cepin v roke in se pripeli z vrvjo. Vsak vodič je imel za seboj deset študentov. Tri ure smo se sprehajali in plezali po ledeniku. Enkraten občutek. Še posebno po dveh urah hoda, ko ti vodič ponudi vročo čokolado! Prav prileže se. Dan se je zaključil s piknikom ob reki.

Četrti dan

Zadnje jutro na Norveškem se je pričelo ob 8:30. S prijateljico iz Francije sva se zbudili in počistili našo hišico. S skupino smo imeli skupen zajtrk, po katerem smo se z avtobusom odpeljali do najbljižjega pristanišča in nato zopet na ladjico na drugo stran fjorda v Flam. Tam smo si dve uri ogledovali mesto, trgovine,… Sledila je vožnja domov, 13 ur vožnje.

Napočil je 12/9/2207, international day, dan ko se zberejo skoraj vsi tuji študenti in predstavijo svojo državo. To pomeni, da predstavijo svojo nošo, tradicionalno hrano, okolje, glasbo, itd. Skratka da v čim krajšem času poskušajo ustvariti podobo svoje države, mesta. Poskušajo očarati druge (beri: študente) in jih prepričati zakaj je njihova država tako posebna, tista katero je vredno obiskati. "Mednarodni dan" se je pričel ob 10:00 in trajal do 13:00.  Priprave so se začele že ob 9:00, ko smo začeli nositi plakate, zastave, prospekte, zemljevide, sladice, … Vsak je dobil svoj prostor (mizo in pano), katerega si je po želji uredil. Ob 10:00 pa se je začelo pravo mešanje kultur, hrane, ljudi, … Cela dvorana se je napolnila. Vsi smo se sprehajali okrog in eden drugemu predstavljali svoj kraj, ponujali svojo hrano, poslušali glasbo, ogledovali razne fotografije in filmčke, … Bilo je res enkratno.

Kdo je izstopal? Kitajci so pisali imena v njihovi pisavi, Korejci so napovedovali prihodnost iz roke (leva je tvoja usoda, desna je sedanjost) , iz kartona ustvarili šablono, kot kaže ena izmed spodnjih slik in sestavljali imena iz črk izrezanih iz papirja.  Nemci so uprizorili Oktoberfest. Slovenci smo potico spekli. Pakistanci so plesali. Turki so imeli eno izmed najboljših sladic. Prav tako moram trdit tudi za Avstralce. Predstavitev drugih držav in podrobnosti pa najdete na spodnjih slikah. Le oglejte si jih. 

Začasno bivališče, s šestimi mikrovalovkami, dvema vrelcema za vodo in tremi hladilniki je včasih tudi koristno. Eden izmed prijateljev, ki je dobil stalno nastanitev v študentskem naselju Vilhemsro se je ponudil, da nam (meni in dvema prijateljema) pripravi večerjo. Zmenjeni smo bili za 19:00. Z avtobusom smo odšli v Vilhemsro. Potem pa nas je še čakalo dobrih 10 minut hoje po travnato blatni poti, katera je vodila skozi gozd, čez železniško progo naravnost do parkirišča. Od tam pa še 5 minut po cesti. Pa smo le prišli na pravo mesto, v kuhinjo kjer je Ojgen kuhal testenine in mešal paradižnikovo omako s škampi. Prijateljica iz Nemčije mu je pomagala pri pripravi solate. V nekaj minutah je bila že hrana servirana in mi ob njej z odprtimi usti. Večerja se je prelevila v klepet in majhno privatno žurko. Vsi trije zadovoljni (s polnimi želodčki) smo Vilhemsro zapustili v večernih urah. Pot je bilo potrebno prehoditii v obratni smeri, pa še brez luči.

V petek smo se prijavili za sodelovanje na "international day" (12/9/2007), kar pomeni ena obveznost več. Z Ines iz Ekonomske fakultete v Ljubljani sva se zmenili, da za ta dan spečeva potico, našo, slovensko tradicionalno jed. Obe sva sldkosnedki, zato pri pripravi nisva videli nobenih težav. Včeraj,  v nedeljo sva se najprej odpravili v trgovino po sestavine. Zataknilo se nama je pri kvasu (vendar sva ga s pomočjo prijazne prodajalke našli) in pri orehih (bili sva v treh trgovinah, ampak nikjer nisva našli mletih orehov). Kupili sva cele orehe in jih doma sesekljali ter zribali. Težava je bila odpravljena.

Doma sva najprej pripravili testo, pustili sva da nekaj časa počiva. Med tem sva dobili obisk. Prišli sta najini kolegici iz Tajvana. Skupaj smo debatirali o domači nalogi, ki so jo z Ines imele pri predmetu: Entrepreneurship (podjetništvo). Po njunem odhodu pa sva nadaljevali z najinim delom. Razdelili sva testo na tri dele, ga razvaljali s pomočjo steklenice in napolnili z vnaprej pripravljeno filo (orehi, lešniki, rozinami in sladkorjem). Tri potičke sva še namazali z jajčkom in jima dodali malo masla. Sledila je dobra ura peke. Nastalo pa je kar prikazuje spodnja slika. 

]]>